Trgovina Vijuga

petek, 12. september 2008

Mačji vrtec po naše

Pozdravljeni, že dolgo se nisem oglasila...
Sigurno veste, da sedaj prebivam še z dvema manjšima muckama. Eden je črni Rambo, ki ima posebne privilegije, saj sme sam ven. Sicer mi ni jasno kaj je na njem tako posebnega, da ga pustijo samega ven , ampak naj mu bo, ker se je fajn podit po hiši z njim (sicer mačja mami pisano gleda, ampak se bo že unesla). Drugo je pa neko majceno derište, ki je lačno na 3 ure in papca take super njami dobre brikete, sam jih jest ne smem, tako da prosim ne povejte moji mačji mami, da vem, da so super njami . V glavnem, sedaj sem dobila še en vzdevek. Medo me kliče Maxi muca, medtem ko je Rambo Midi muca in majcena Čoha Mini muca.
Malce vam bom opisala, kaj se je dogajalo v petek zvečer. Brrrrrrr hudooo!!!
Moja mačja mami je rekla, da bi se kopala in sem seveda takoj odbrzela v kopalnico - mehurčke v kadi je toooolk zabavno gledat. Še toliko sem bila navdušena, da sem Čohi po poti razlagala, kaj se bo dogajalo in kako jih lahko s tačko primeš in kako potem poka v luknji v tleh in vse to. In res je mačja mami naštimala vodo na primerno toploto, vzela ven mehke brisače in jih položila na košaro za umazano perilo in potem je zaprla vrata. Pobožala je Čoho, ki se je valjala med nogami, nato me je pa prijela v roke in mi dala ljubico, preden gre v kad. Postavila me je na tla.... in potem sem bila mokra!!!! Ne velja! Ni hotela sebe kopat, ampak mene! Grrrrrrrrr! Trdno me je držala za sprednje tačke in me polivala z vodo. Trajalo je kar precej časa, saj se moje dlake ne dajo in ne pustijo vodi do kože, ampak nazadnje ji je le uspelo, da sem bila vsa premočena. Nato je name stresla dišeč šampon in me začela drgniti. Seveda sem glasno protestirala in kričala. Dosegla sem samo to, da se je pridružil še Medo, ki me je držal za tace, medtem ko mi je mačja mami umivala tačke in rep . Ah dejte no! To sploh ni pravično! Moj lep košati rep je bil le neka ozka mokra zadeva, ki je najbolj spominjala na podgane... Po dolgem mučenju je sprala vse mehurčke dol z mene in me dvignila iz kade. V luknji na tleh je veselo pokalo ko je voda odtekala in Čoha je veselo poslušala. Jaz sem pa vsa žalostna čakala, da me do konca obrišejo. Kako so površni!!! Po vsem tem umivanju in sušenju, sem se takoj pravila lizat in gladit mojo dlako, da bo taka kot je bila pred tem neljubim dogodkom. Res ne vem kaj si mislijo. Kopat mačko - katastrofa no! Sem se odločila, da to pa ni pošteno in da danes ne govorim več z mojo mačjo mamo. Pa z Medijem tudi ne! Kar naj koga drugega kopata.
Mojo mačjo mamo ni ta odločitev čisto nič prizadela. (Nekako mislim, da jo je pričakovala.) Oprala je kado, si natočila vodo in se odpravila kopat. Mene je odnesla v toplo dnevno sobo in se zaprla v kopalnico čisto sama. Cele pol ure ni bilo glasu od nje, dokler ni začela klicati Medota, če ji pride pomagat. Pomagat??? Kopaš se vendar sam, kaj naj bi ji pomagal? Po 15 minutah čakanja, se je Medo vrnil v dnevno sobo z zavito brisačo. Skrivnost je bila rešena, ko se je ven skobacala premočena Čoha. V nasprotju z mano ni tako žalostno gledala, pa sem se vseeno odpravila do nje, da ji pomagam zlizati njeno dlako in da jo malce potolažim. Hm... Glej no glej. Čoha ni niti približno toliko dišala kot jaz. Ko sem jo povprašala po tem, se je izkazalo, da jo sploh niso kopali - no ne čisto. Po njenem pripovedovanju se je sprehajala po robu banje, in štela mehurčke. Vmes je naletela na mehurčke na robu, jih povohala in seveda kihnila. Zadeva ji je bila tako zanimiva, da se je premaknila na rob banje k nogam mačje mame, kjer je bila največja plast mehurčkov. Po temeljitem ogledu (še s taco je preiskusila), se je odločila, da so mehurčki čisto kul zadeva, zato je vzela zalet in z vso močjo skočila na mehurčke v kadi . Kakšen otroški naivnež no! Seveda jo mehurčki niso držali na gladini in je z vso težo čofnila v vodo. Škoda, da nisem videla izraza na obrazu svoje mačje mame. To je bila presenečena, da mačka kar sama skoči v vodo. Prijela je Čoho v roke, preden se utopi (pri nogah je voda višja) in zaklicala Medota. Ta je potem Čoho splahnil, obrisal in prinesel k meni v dnevno...
Ko sem povedala Rambotu, kaj se je zgodilo je samo nejeverno zamahnil z repom . Tisti dan je bil edini, ki se ni kopal. Oba sva se pa strinjala, da bo treba malce bolj paziti na tole malo mače. Nama je kar všeč, da sva midva Midi in Maxi in hočeva to še naprej ostati, tako sva si razdelila ure, ko paziva na Mini. Sej bo šlo, saj sva dva...Pa prav lepe pozdrave iz otroškega vrtca za Mini muco.

Kosilo po moje

Živjo spet se oglašam. In to zato, da malce pograjam te človeške mame, ki jih imamo mačke. Včasih dajejo same neudobne ukaze in bom to takoj podkrepila s primerom.
Včerej mi je moja mačja mami prišparala piščančje kosti (njama, njama, prrrrrrrrr ). Prinesla mi jih je v mojo mačjo jedilnico (drugače človečja kopalnica) in mi jih dala v skledico. Mislim - že takoj napaka. A sploh ni videla, da je skodelica premajhna in da gledajo ven? In potem se je še obrnila in odšla in me pustila samo, medtem ko je z Medijem zunaj pila kavo. Kakšna neolikanost! Niti slučajno nisem hotela jesti sama. Sploh pa ne tako kot mi je tiste kosti pustila. Za kosti jest si mora mačka vzeti malce več časa kot za navadne brikete. In to pomeni, da bi morala jaz vsaj pol ure stati na mrzlih ploščicah, ki so poleti še bolj mrzle. Brrrrrr. Ja pa jade. Prijela sem kost v gobček in hajde do mojih ljudi. Ustavila sem se v dnevni, kjer sem kost dala na tepih in začela njami njami. Ops - moja mačja mami ni bila ravno zadovoljna. Prijela me je v naročje in mi dala ljubico , potem je pa prijela kost in jo spet nesla v skledo ter me postavila na tla. Halo!!! Nočem jest sama no!!! Takoj ko je izginila skozi vrata sem kost spet prijela in jo tokrat malce bolj ilegalno odnesla v kuhinjo pod klop. Tukaj je res malce daleč do njenega kofetkanja, ampak vsaj bolje slišim kaj se pogovarjata. V miru sem potiho hrskala, potem pa mi je ušlo (kosti so bile res njami njami) in moja človečja mami me je spet slišala. Saj je super ko me vzame v naročje, sam spet me je kregala no! Spet je pobrala kost in mi jo nesla v skoledico. Tokrat je vrata za sabo zaprla, da nisem mogla nikamor. Jah prav no. Ampak na mrzlem že ne bom stala. Kosti sem znosila na kopalniško preprogo in v miru hrskala. Ko sem končala sem preprogo potegnila čez njih, da sem jih pokrila, da bodo za malce kasneje.
Potem pa veeeeelik razteg od prednjih do zadnjih tac pa hop na koš za umazano perilo. Na srečo je moja človečja mami bolj majhna in ne doseže do vrha kupa z brisačami in potem včasih pusti kako čisto brisačo na košu za umazano perilo. Mmmmmmmmm kolk je bilo mehko in je lepo dišalo.
Zbudili so me ravno sredi najlepših sanj. Smotan medi, mi je spet kosti dal v skledico in me zraven čohal in kregal hkrati. Kdo bi vedu zakaj...
Vem pa, da me danes zjutraj moja človečja mami čudno pogledala in šla preverjat vse prešite odeje v spalnici in vse tepihe, če je slučajno kje še kakšna kost...

Kako se moji gospodarji kopajo in kaj jaz med tem delam

Enkrat na teden si moja mačja starša privoščita kopanje. To je še posebno zabaven čas. In ker se ne kopata skupaj, ampak vsak posebej, je to zagotovljena zabava vsak 2x na teden. Najprej se napolni kad. Ponavadi je kopanje ravno ob taki uri, ko se začenjam počasi prebujati iz svojega dnevnega spanja, tako da takoj slišim šumenje vode. Seveda ne smem zamuditi polnjenja kade. Vedno pohitim v kopalnico, ter glasno vprašam mačjo mamo ali se bo kopala. Seveda me ne razume - ljudje so tako "tupi". Pa saj se ne pritožujem, dobim vsaj obilo čohanja, saj vedno predvideva, da se hočem božati...
Torej, videti hočem vodo, zato skočim najprej na radiator, kjer je ponavadi vedno zložena brisača (to mi je všeč, kajti drugače reže v tačke), nato se pa s prednjimi tacami naslonim na rob banje, da lahko opazujem nastajanje milnih mehurčkov pod mano. Čez nekaj časa se naveličam, kajti kad se polni počasi, zato nadaljujem pot na okensko polico nad banjo, kjer se lahko udobno uležem. Tam počakam na človeka, ki se bo kopal. Zadnjič je bil to Medo in ker sem spodobna mačja gospodična bom preskočila opise o slačenju in potapljanju v vodo.
Prišel se je torej kopat Medo in bila sem zelo vesela, saj se ponavadi zadrži dlje kot njegova družica, kar pomeni, da se lahko igram dlje. Ni mi bilo jasno zakaj so se začeli mehurčki v vodi premikati. Skočila sem z okenske police na rob banje, se seveda sprehodila do človeške glave, da ga pozdravim, nato sem se vrnila do nog, kjer se je milnica premikala in počepnila. Mehurčki so se premikali. Čisto zares. Vedno bolj so se mi zdeli kot smetana, zato sem se odločila, da pridem stvari do dna. Pomočila sem tačko v peno in jo takoj odmaknila - hihi kako žgečka. Torej ni smetana. Ampak kakšnega ukusa pa je? Malce milnice sem dala na tačko in jo približala smrčku, da zadevo podrobneje preverim. Povohala sem, ampak nekaj milnice se je oprijelo mojega nosu in sem takoj odnehala. Naj kar ima to svojo milnico in nič me ne briga zakaj se milnica pri nogah vedno premika! Jaz grem spat!
Odpravila sem se po robu banje do umivalnika, kjer ponavadi zadremam. Pa seveda tokrat nisem. Motili sta me dve stvari: prvič je čez rob umivalnika molela brisača (ponavadi je ni), drugič pa sem med potjo opazila koliko je umazana dlaka na človeški glavi. Skočila sem torej v umivalnik, se stegnila čez rob in položila taco na človeško glavo. Hotela sem mu naročiti naj se ne premika. In seveda se je - hotel je preveriti kaj delam in spet sem dobila nekaj čohanja. UUUU - kako paše. Prrrrrrrrr! Čez nekaj časa se je glava vrnila v prvotni položaj in spet sem poskusila položiti taco nanjo. Tokrat se človeška glava ni premaknila, torej sem lahko nadaljevala. Še bolj sem se stegnila čez rob in začela lizati umazane dlake. Človeška glava je spet pogledala nazaj s pogledom: "Ti muci si čist zmešana!", vendar je bila pri miru. Seveda sem nadaljevala z delom, dokler nisem ugotovila, da je te dlake res preveč zame. Raje sem Medu naročila, naj si dlako zliže, pa me ni razumel. Sem pa morala odskočiti, saj si je glavo polil z vodo in nanjo spravil tiste presnete mehurčke, ki so me prej žgečkali. Tokrat sem se samo umaknila, ter opazovala.
Zdaj pa pride najbolj zabaven del. To je takrat ko Medo nekaj dela pod vodo, tako, da ne morem videti kaj, ampak takoj zatem začne pokati v luknji zraven banje. Hitro sem skočila z umivalnika, ter začela prežati na luknjo. Rahlo sumim, da noter nekaj živi, mogoče miška, sam nisem še odkrila kaj. Sem pa odkrila, da lahko odprem rešetko s tačko, če sem dovolj vztrajna. Odprla sem torej luknjo in noter - ni miške! Noter je samo malce vode! Kar verjeti nisem mogla. S tačko sem malce podrezala v vodo in jo takoj povohala. Res ni miške. Nič ne diši. Je pa zabavno gledat kako pridejo najprej mehurčki, nato se začne voda dvigovat, pa spet malce pade, pa se spet malce dvigne, pa... to se kar nadaljuje nekaj časa. Zelo je zabavno gledat, lovit mehurčke in hkrati še govorit Mediju kaj se dogaja. Upam, da vsaj razume kaj govorim. Včasih si že mislim, da razume, pol pa mi namesto šunke prinese košček kruha! Tako, da res ne vem.
Medo je že zdavnaj zapustil kopalnico, jaz sem pa še vedno strmela v luknjo. Počasi se je voda umirila in naveličala sem se čakat. Itak ni nič pametnega tle noter - še miške ni. Pojavila se je rahla težava, ker nisem želela pustiti luknje odprte. Saj sem jo vendar jaz odprla, ampak kopalnica je moja jedilnica in res ne morem imeti neke smrdljive luknje v jedilnici! Nikakor nisem mogla rešetke potisniti na prejšnje mesto. Zato sem se odločila, da bom problem rečila drugače. S tačkami sem najprej noter stlačila tulec toaletnega papirja, ki mi ga je mačja mama pustila za igračo. Na začetku ni hotel noter, ampak sem se nanj ulegla, da se je sploščil, nato pa sem ga potisnila v vodo. Rešitev ni bila najboljša. Kaj naj naredim? Kos luknje z vodo je še vedno odprt! Končno se mi je posvetilo! Z gobčkom sem prijela brisačo, ki je ležala na tleh in jo zvlekla čez luknjo. Nato pa še drugo stran brisače in spet čez luknjo. Tako je bila luknja 2x pokrita z brisačo in lahko sem odšla jest. A si mislite, koliko bosta moja človečja starša ponosna name, ko bosta ugotovila kakšna pridna in čista muca sem, da ne želim imeti luknje v jedlinici.
Uf - utrujena... grem zzzzzzzzzz spat zzzzzzzzz prrrrrrrrrrrr.

četrtek, 28. avgust 2008

Žeja...

Ko imaš doma mačke, ti ni nikoli dolgčas. Celo nadomestek za televizijo so lahko in po pravici povem, da so včasih moji obiski kopalnice veliko daljši od običajnih, saj tako televizijo rada vklopim...

torek, 26. avgust 2008

Nitka na nitko

"Boš nesla gospodični Marici te rože?" je bil stavek, ki mi je spremenil življenje. No, vsaj del življenja.

Moja mami je vedno nekaj mešetarila z rožami in vedno jih je nekaj dobivala in nekaj oddajala. In skrivnostni dogovor, opravljen verjetno pri prvi jutranji maši, je bil tisto, zaradi česar sem prvič zagledala klekljarico pri delu. Gospodična Marica je seveda klekljala in jaz se kot otrok nisem mogla nagledati hitrih rok, ki so spretno premikale klekeljne gor in dol. Očarano sem strmela v pouštrček, ki ga je obdajala čarovnija. Tako sem se zagledala, da me še vedno drži. Hvala Bogu!

K gospodični sem hodila na učne ure. Bulo in klekljne v vrečko, vse skupaj na kolo in gremo. Včasih sem tudi padla in včasih so se mi kleklejni utrgali, ampak volje nisem izgubila. Mislim, da je to bilo prvo delo, ki sem ga jemala resno. Verjetno sem se tudi zaradi tega razmeroma hitro naučila premikati te čarobne palčke.

Moje so bile posebne. Naredil mi jih je oče na doma narejeni stružnici. Prvo je zbil iz lesa, naslednja je že bila železna in zvarjena. Vanjo je vpel bor mašino, v poseben nastavek zabil kos lesa, ki se je prej leto sušil povezan v snopiče nekje nad centralno pečjo, in začel delat. Delal je po vzorcu, ki ga je prinesel od nevemkje. Vse je premeril, preračunal, se pripravljal in začel z delom. In še sedaj vidim razočaranje na njegovem obrazu, ko se je prvi klekelj zlomil. Na najtanjšem delu, tam, kamor se navije nitka, ko je bil že cel končan. In drugi tudi, in tretji tudi. Pa ni odnehal. Ni odnehal zaradi pogleda ene smrklje, ki je čakala na te klekeljne že celo leto (od kar se je les sušil) in ki je vztrajala, da želi znati čipke delat. In končno jih je naredil. Bili so iz na vrtu posekane češnje, na vrtu posekane slive in na vrtu posekanega oreha. Bili so najlepši klekeljni na svetu. Posebej tisti orehovi, ki so imeli rjave črtice. In očetova ustvarjalnost se tukaj ni končala. Leta kasneje mi je iz maminega razbitega stroja za palačinke mešat, naredil strojček za navijanje, ki mi služi še danes.

Prve čipke so bile nerodne. Povsod vozli, raztrgane nitke, umazane. Kasneje sem se naučila roke umiti, preden začneš delat. Prvi prtiček je dobil bratce vogale in postal večji prt. Šel je bratu za poročno darilo. Sledilo je malo morje muc. Mojemu ortodontu, za plačilo za kanarčka, ki sem ga želela, moji učiteljici, nečaku na povšter in ne vem še kam. Mami je dobila veliko zaves. Labode za kuhinjo, velike liste za dnevno, kopalnico, stranišče itd. Največja stvar, ki sem jo naredila je bil klekljan brezrokavnik. V sebi nima enega šiva in vse se drži skupaj le z klekljano nitko. To je bil projekt na katerega sem se dolgo pripravljala in zato je tudi najdlje trajal. Za njega sem izbrala počitnice med srednjo šolo in faksom. Te so bile najdaljše, saj so trajale tri mesece. No, končala sem ga prej, kot sem mislila. 300 ur dela, za katere sem takrat mislila, da jih ne bom nikoli ponovila. Pa sem jih še nekajkrat kasneje.

Delo je lahko. Vse kar rabiš je vzorček, bucike, dobro muziko in potrpežljivost. No, zame je meditacija. Čas ko izklopim vse ostalo in ničesar ne slišim. Svet okoli mene preneha obstajati. Sem le jaz, in nitka.

petek, 23. maj 2008

Rušimo, zidamo, rušimo, zidamo, rušimo ...

Ker živiva v še kar stari hiši (nekje 40 let), je končno prišel čas za popravke. Do sedaj je hiška le stala v najini ulici in ni imela nobenega dela. Pa sta mimo prišla Medo in Pinki in se odločila, da bi morala tale hiška biti malce bolj izkoriščena, sploh pa biti izobražena na področju ekologije in pridno opravljati svoje delo - torej paziti na nas in nas razvajati.
Situacija je taka, da ima Medo v dnevni pisalno mizo, jaz pa prenosnika na kuhinjski mizi, kamor po potrebi povlečem tudi kabel za internet. Posledično so omare v dnevni napolnjene z raznimi starimi miškami, kabli, mrežnimi karticami in podobno. In omare so začele pokat po šivih. In dnevna je začela pokat po šivih. In kuhinja tudi že poka po šivih. Da ne govorim o najini spalnici, ki pa sploh poka po šivih (ok, deloma zaradi tega, ker ne maram likat in se mi oblačila nabirajo...).
Tako sva se že pred štirimi leti odločila, da si narediva pisarno v kleti, kjer je prej bila mizarska delavnica. Spraznila sva prostor (kar nekaj prikolic na smetišče), si ga ogledala in prišla do par zaključkov, ki so privedli do tega, da sva plastično cisterno za kurilno olje (tisto takvadratno), zamenjala z ovalno (tisto tapravo), zato, da bi pridobila na prostoru.
In potem je minilo nekaj časa in klet se je počasi spet napolnila (ne morem pomagat - sva pač hrčka). In potem sva spet praznila prostor - to pomeni, na smetišče zvozila par prikolic.
Znebila sva se električnega bojlerja za sanitarno vodo, ki je bil veeeelikanski in še povrhu visel s stene. Namesto tega, sva kupila toplotno črpalko z 300l bojlerjem in jo postavila v kurilnico. No - vrgla sva iz kurilnice še en bojler ven, zabetonirala stopnico, položila ploščice na del stene in na tla ter postavila toplotno črpalko.
In potem sva spet nadaljevala z ogledom našega prostora, prišla do zaključka, da je potrebno prestaviti vrata, in sva prestavila vrata. Stara vrata ven, prebila steno na drugem delu, zazidala luknjo starih vrat in vstavla nova vrata.
In potem smo nadaljevali s pregledom in pogruntali, da nikakor ne moremo imeti vrat, trajnožareče peči in še enih vrat na isti steni, ker se ena vrata ne bodo odpirala. Torej sva ukinila idejo o tem, da bi na koncu sobe zagradila cisterno za olje v nov prostor. Namesto tega je padla ideja (kriva, priznam), da bi jo deloma zakopali v tla. In sva začela z zbijanjem plošče v tleh, z vedri spet odnesla vse zbito na prikolico ven. In potem sva začela "kopati" luknjo v tla. Kopati v narekovajih, ker je spodaj pesek in sva samo z lopato nalagala v vedra (in ja, spet nosila z vedri ven na prikolico, kot vse doslej). Dokler nisva naletela na še eno ploščo?! WTF? Na srečo, je bila takrat luknja že tako globoka, da se je druga plošča zbijala le še za noge cisterne, in tako je luknja že deloma spet betonirana.
No, to se je delalo včerej. Ker se je prikolica napolnila, sva odpeljala material na smetišče, tam vse z lopatami razložila, nato nadaljevala naprej po pesek, ga tam z lopatami naložila, prišla domov ga za lopatami razložila...
Posledice čutim še danes. Posebej v rokah.
Mimogrede, se samo meni zdi, da se ta opravila ponavljajo??? :D

četrtek, 22. maj 2008

Najprej nekaj o macah - Missy

Okoli mene se nahajajo kar tri mačke (če ne štejem sosedovih).
Gospa rdeče - dolgodlaka Missy, ki je taglavna mrnjavka v hiši. K nama je prišla pri treh letih, torej sedaj šteje rosnih 5 let. Missy je Maine Coon pasme, prihaja pa z Madžarske.
Gospa je res gospa, saj ima od vseh mac najbolj izbrično dušo. To pomeni, da ne gre v gobček ravno vse, kar je v skodeli. Se pa nikoli ne drži nazaj pri kakšni njami vrečki ali pri surovem mesu. Kot gospa, si lahko pač privošči kakšne muhe...
Ima en kup posebnosti, ki me spravljajo v smeh in cel kup navad, ki me včasih razjezijo. Na začetku je bilo zelo zabavno, ko mi je vedno odpirala rešetko sifona v kopalnici, sedaj pa ne več. Sedaj je situacija taka, da polovico časa niti ne vem, kjer rešetka je, kaj šele, da bi bila na svojem mestu. Skoraj enako velja za tepih v kopalnici. Missy se je odločila, da je povsem priročen za pokrivanje hrane in tako je večinoma zmečkan, ker se spodaj nahaja kup kosti, ali pa visi preko posod za hrano in vodo. Seveda je vedno moker, ker vode pač ne moreš pokriti.
Še ena njena posebnost je obsedenost z vodo. Vem, da ste sedaj pomislili, da je to super, ker nimaš težav mačke okopati, vendar temu ni tako. Njena obsedenost z vodo ne pride tako daleč in kopanje je ravno tako težavno kot pri katerikoli drugi mački. Je pa zato pitje vode iz pipe umivalnika zakon. Kako zvabiš Missy v kopalnico? Tako, da odpreš pipo. V trenutku je nekaj kosmatega na umivalniku, kjer premišljuje, kdaj se bo curek vode toliko zmanjšal, da bo lahko pila iz njega. Prav tako na prav poseben način pije iz skodelice: najprej je potrebno vedno s tačko popraskat po tleh (mogoče odkopava izvir?).
Miss je tudi zanesljiva budilka. Vsako jutro, ko taprava budilka že odzvoni, in jo jezno ugasnem, poskušam še malce poležat. Right. Ko gospa vidijo, da sem odprla oči, je že hop na potelji in mi tala buc-e. Kdaj je buc na vrsti? Ker je to nakaj kar najraje dela so zeloooo pogosti. Če je kdo prijazen z njo, če kdo prinese hrano, če jo kdo čoha, če ji je simpatičen - je že tu buc ali pa celo poljubček.
Ko sta za njo prišli k hiši še dve mački, je prevzela vlogo gospodinje. Je kar skrbna mama, ki v raznih trenutkih umiva svoje mačje posvojence, če je potreba pa tudi skrbi za redno razgibavanje. V glavnem zame je navihanka, ki prikliče nasmešek na obraz. Upam, da bo še dolgo del družine in upam, da bo lahko opisala še več njenih zgodb.